Še ne tako dolgo nazaj, so bile cerkvene procesije v pretežni meri zgolj del krščanskega verskega obredja. Zdi se, da po času korone, poleg verskega značaja, vse bolj postajajo tudi del družabnega dogodka v kraju.
Prav zadnja procesija, v nedeljo 06. junija, v sklopu nedeljske maše v Zg. Gorjah, nakazuje k takemu razmišljanju in občutenju. Po dolgem času, so se zadeve končno sprostile tudi do te mere, da je bilo možno izpeljati obred, z procesijo. Ta se je odvija po stoletje starih nenapisanih pravilih. Svečano oblečeni, tako odrasli kot otroci, se vključujejo v sprevod s škrlatnimi banderi z živo slikanimi motivi svetnikov; zavetnikov naših cerkva. V zaporedju, tako kot pritiče gorjanskim vasem, se pomika od farne cerkve do posamične postaje. Na pometeni poti, mimo hiš, katerih okenske police so svečano pogrnjene z vezenimi prtiči, na njih vaza s poljskim cvetjem, prižgano svečo in družinskim razpelom, se po klancu pomika do prve postaje ob Jurjovčevem znamenju.
Otroci s košaricami, v katerih imajo nabrane cvetke poljskega cvetja, potrosijo ob kapelici ali razpelu. Cerkveni pevci pojejo ljudske cerkvene pesmi. Duhovnik, širi božjo besedo, blagoslavlja, skupaj z navzočimi prosi za dobro letino, za mirno leto brez neviht s hudo uro in gromom, brez bolezni in brez sovraštva …
Kot da se bere Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca v odlomku, ko narod roti, naj ljubijo svojo zemljo, ohranjajo svoj jezik in običaje!
Morda nam je ves čas manjkal prav ta del, in je bilo potrebno, da se skozi epidemijo zavemo, da smo na majhnem koščku domovine povezani bolj, kot si to mislimo.
Zapisal:
T. Bregant
