O Potokarjevi Angeli

O Potokarjevi Angeli

Potokarjeva Angela

V tem mesecu se je v visoki starosti 94. let poslovila Potokarjeva Angela. Za Angelo mirne duše zapišemo, da je bila naša gorjanska posebnost. Vsa leta tudi že v visoki starosti z izjemo nekaj zadnjih let, je bila priča vsem krajevnim dogodkom, najsi je šlo zgolj za mašo v farni cerkvi, kulturnemu dogodku v Gorjanskem domu, na prireditvi na vaškem trgu ali kjerkoli se je prireditev pač odvijala. Rada se je pojavila v narodni noši, s svojo frajtonarco, vedno pripravljena, da zaigra katero starih viž in zraven po potrebi še zapoje. Potokarjevi so bili vedno glasbena družina. Angela nam je vedno z navdušenjem pripovedovala o lepih časih, »ko so bili še živi naš atek«, kako so zaigrali kot hišni ansambel. Oba z bratom Albinom sta podedovala ta dar, talentov so bili deležni tudi vnuki, sinovi-nečaki in dejansko že pravnuki.

Imela je izrazito dober spomin. Še v visoki starosti je znala na izust pesmice, ki so se jih učili v zgodnjem otroštvu in kasneje v šoli. Zanimive so bile tudi stare molitve, ki jih je prav tako vse znala na pamet. V cerkvi je kot zelo in resnično pobožna, vedno na glas in kot prva žebrala rožni venec in vse druge molitve.

Ob večerih, že ob mraku, se je z dvema palicama, v svoji značilni opravi: s klobučkom na glavi, v natikačih na volnene nogavice, v debeli volneni jopici preko pikčasto – rožaste halje in po možnosti s katero od živih rutic, tako za okras okoli vratu, sprehajala po vasi. Vedno je, tako kot se za pravo Gorjanko, govorila na fanta, nekoliko mrmrajoče in »jamrno« a v njeni pripovedi je bil kljub vsemu vedno žar. Še posebej, ko je govorila o svojem domačem kraju, o Gorjah, ki so bile zanjo vedno resnično najlepši kraj. Ko se je v Gorjanskem domu že začela kaka predstava, je vedno kot zadnja skozi po malem škripajoča vrata stopila še Angela, ki je bila poprej pri večerni maši. Nikoli ampak res nikoli je nisem slišal, da bi se o kom izrekla slabšalno.

Konec novembra sem jo še obiskal, nekoliko z dvomom in strahom, predvsem z odgovornostjo, kljub temu, da sem precepljen in z masko, ker sta z možem Martinom seveda oba že spadala v kategorijo ranljivih oseb. Oglasil sem se s predlogom, da jo upodobimo kot enega od likov v »deželi veselih ljudi«, dela betlehemske ekipe, ki v spremstvu drobnice, pričakujejo prihod odrešenika. Ko sem ji pojasnil idejo, jo je z navdušenjem sprejela. Ne le to, moral se vstopiti v prostor četudi sem se poskušal upirati.

Lično urejena, prijetna, toplo zakurjena Potokarjeva hišica, v kateri sta bivala z možem Martinom diha in je pripovedovala spomine iz preteklosti. Angeli sem moral slediti v toplo hišo, da mi je zaigrala dve viži, najprej na svojo devetdeset let staro »ta malo frajtonarco« nato pa še na njeno »taveliko« kot se je izrazila in, ki ji delala že nekaj težav.

Oglasil sem se še enkrat, ko je bil lik Potokarjeve Angele že izdelan, prav takšen, kot je bila Angela v resnici. Model je Angela s pravim navdušenjem sprejela, ne le ona, tudi mož Martin se je nasmihal, ko se je Angelca postavila ob nekoliko večji izdelan model z namenom, da ju fotografiram. Ob moji opombi : »takole Angela zdaj pa greva na predstavo v Poglejsko cerkev«, ob tem misleč na lik, mi je z nekoliko zaskrbljenosti odgovorila: »Ježeš, saj jaz ne bom mogel gor, ker me noge prav ne držijo«.

Veliko nesnovne dediščine je z Angelo, tako kot tudi z tudi z mnogimi drugimi starejšimi , ko se poslovijo, žal odšlo. Angele pa se bomo če ne drugače spomnili vsaj enkrat ob letu, ko pride čas jaslic v Poglejski cerkvi, kjer je upodobljena v svoji značilni opravi, za kar gre zahvala Ani in Špeli. Kljub temu, tako kot pravi njena soseda Kristina: »V našem vogalu, po tem ko je ni več, kar nekaj manjka«. Tudi Kristini hvala, da mi je dala dodaten motiv za zapis!

Za TD Gorje: T. Bregant